News

Danes že ves dan razmišljam, kaj me je pripeljalo do točke, kjer sem danes.Končno srečna, da počnem to, kar imam rada. To, kar delam z dušo. In iskreno — to privoščim čisto vsakemu. Ko še ne veš, kaj želiš Moja ljubezen do ustvarjanja se ni začela čez noč. Pri rosnih 21 letih sem izvedela, da bom postala mama. Takrat sem prvič zares začutila, da pravzaprav sploh ne vem, kaj želim početi v življenju. Med nosečnostjo sem sicer zaključila študij… ampak še danes se vprašam, kaj sem takrat razmišljala 😊 In potem sem začela ustvarjati.Ne kvačkati — ampak peči torte. Ojoj 😊Poznalo se je tako na budgetu kot tudi na kilah. Po rojstvu prve hčerke sem se popolnoma posvetila materinstvu.Ko je dopolnila eno leto, sem izvedela, da sem ponovno noseča. In kmalu smo dobili še eno deklico. Ko sta dekleti začeli obiskovati vrtec, sem kar naenkrat imela nekaj časa zase. Kupila sem prejo… in začela kvačkati kapice. “Takrat sploh nisem razmišljala, da je kvačkanje lahko več kot hobi ali celo način, kako začeti služiti s tem, kar rad delaš.” Kvačkati sem znala že iz otroštva, ampak takrat se je vse skupaj začelo zares razvijati. Z vsakim izdelkom sem bila bolj ponosna.Bolj umirjena.Bolj jaz. In predvsem — vedno bolj navdušena nad tem, kaj lahko ustvarim z lastnimi rokami. Prvi korak ni vedno uspeh Kmalu sem imela doma že dve polni škatli kap, šalov in… ja, tudi kak “rak” se je našel 😊Takrat je bil moj največji učitelj Pinterest. Tam sem se naučila novih vzorcev, rožic, celo nakita. Potem pa trenutek resnice. Med tretjo nosečnostjo me je mož nekega večera vprašal:“Kaj boš pa naredila z vsemi temi škatlami?” In dodal:“Pojdi v soboto na plac kaj prodat.” In sem šla. Polna pričakovanj sem na sobotni tržnici v Kamniku prvič postavila svojo stojnico.In tam je tudi ostalo — pri ogledih. Nič prodaje. Samo pogledi. Bila sem razočarana. In za nekaj časa sem vse skupaj postavila v kot. Ampak ne za dolgo. Kmalu sem prejela povabilo na umetniški sejem — LUFT v Škofji Loki. Tokrat nisem imela pričakovanj. Iskreno, pričakovala sem minus — bencin, stojnica, hrana… še posebej z dvema otrokoma 😊 Ampak zgodilo se je nekaj, česar nisem pričakovala. Ljudje so se ustavljali.Spraševali.Hvalili. Prvič sem bila opažena. In to je bil trenutek, ko sem vedela — ne smem obupati. Tako se je začela moja zgodba s Kjuti. Če ne probaš, ne veš. Zato — draga dekleta in dame:če nekaj ustvarjate z veseljem,če čutite, da bi bilo to lahko všeč še komu drugemu… potem ste že začele. V naslednjem blogu vam pokažem, kaj vse morate urediti, da lahko svoje izdelke prodajate tudi uradno — na sejmih ali drugje. “Če tudi ti razmišljaš, kako začeti kvačkati ali kako svoj hobi spremeniti v zaslužek, si na pravem mestu.” Zgodba se sicer ni nadaljevala popolno… ampak o tem naslednjič 😉 En Kjuti lep pozdrav,Irena